Poročilo
Pri testu kakšni ste v resnici/kakšni bi si želeli biti sem ugotovila o sebi, da si želim predvsem biti manj občutljiva, manj zaskrbljena, bolj brezčutna, najbolj od vsega pa si želim bit manj čustvena. To pa zato, ker sem zelo in zaradi tega me veliko stvari prizadene. Občudujem ljudi, ki jih nič ne prizadene oz. znajo dobro ne pokazati, da jim ni vseeno. Te sposobnosti žal jaz nimam. Ko me nekaj prizadene, me prizadene zelo. Preobčutljiva sem. In se trudim, da me stvari ne bi toliko prizadele, pa nekako ne gre. Glede drugih lastnosti sem ugotovila pa, da bi lahko se malo več ukvarjala s športom in da bi bila bolj delovna. Rada bi bila bolj sproščena brez, da se konstantno za nekaj sekiram. Ugotovila pa sem tudi, da pri ponovnem odgovarjanju na vprašalnik tokrat z naslovom »Kakšen bi si želel biti«, da bolj razmišljam o odgovorih na lastnosti, ki jih imamo sama kot vrednote bodisi pozitivne bodisi zame negativne. Na primer glede čustvenosti, zaskrbljenosti, vdanosti si veliko krat želim, da ne bi bila toliko. Ampak to so moje značilnosti obnašanja. V neki knjigi sem brala, da se vse kar smo in kako delujemo, čustvujemo naučimo. Tega koncepta nisem mogla razumet, saj kateri človek se ne bi naučil na novo biti manj zaskrbljen, manj čustven… Življenje je eno samo veliko učenje. Sam potem zakaj se jaz ne morem naučit biti manj občutljiva? Verjetno bi bilo potrebno veliko vaje. Ampak toliko krat sem poskušala pa nekako zmeraj reagiram enako. Sej vsak si lahko laže, da ni res, sam na koncu prideš do točke, ko priznaš sam sebi, da je res tako kot je. In si spet na začetku.
Pri vprašalniku o pozitivnih in negativnih afektih sem dobila rezultate +41, -33. Povprečje moje skupine pa je za pozitivne afekte 38, za negativne pa 30,23. Da se moji rezultati ne ujemajo dosti z povprečjem skupine bi lahko razložila s tem, da sem načeloma zelo družabna in neškodoželna do drugih. Vsem privoščim, da jim uspe, če se za nekaj trudijo. Tako kot tudi sebi. Zmeraj sem pripravljena pomagati, če kdo rabi pomoč, ki je mojim močeh. Vendar pa, če me nekdo prizadene bo velika verjetnost, da od mene ni več kaj za pričakovat. In v določenih napetih trenutkih ne postanem lih agresivna, vendar uporabim sistem, ki najbolj deluje in sicer… se pričnem dret. In to zelo na glas, da spravim jezo in razburjenost iz sebe. Potem globoko vdihnem in grem naprej dosti lažje. Moja mama si misli, da sem čudna, ali raje tako kot pa, da držim to v sebi in še koga pretepem za prazen nič. 
Glede vprašalnika agresivnosti pa sem dobila rezultate za telesno 21, verbalno 13, jezo 27, sovražnost pa 16. Povprečje skupine pa je znašalo za telesno 14.23, verbalno 13.3, jezo 16.3 ter sovražnost 20.31. Razen pri verbalni agresivnosti se moji rezultati zelo razlikujejo od povprečja. Verbalna agresivnost je veliko krat prisotna pri meni, ker se preprosto razjezim na nekoga, ki na primer ni ravnal prav in mi jezik kar sam steče. Za sovražnost najlažje lahko opišem zakaj je rezultat tolikšen. Na splošno ne sovražim ljudi, seveda obstajajo nekateri ljudje, ki jih ne maram, ali zanje ne morem reči, da jih sovražim. Preprosto ne morem. Sovraštvo se mi zdi taka težka beseda, da mislim, da mi noben v življenju ni še storil kaj tako hudega, da bi ga zato morala sovražit. Telesne agresivnosti jaz ne odobravam. Menim, da smo ljudje in se vse lahko lepo ali pa tudi grdo zmenimo vendar z besedami. Ko se ljudje začnejo tepst postanejo živali. Živali se tepejo, ker se ne znajo sporazumet drugače. Ljudje pa se znamo, zato tega ne podpiram. Res je, da sem tudi jaz včasih zelo zelo jezna ali v takem primeru vržem telefon u zid ali pa tepem povšter. Glede jeze pa priznam, da sem oseba, ki se zna zelo hitro razjezit. In potem se derem. Ali pa se raje poberem stran in se grem kam shladit.
Zanimivo je, kako se določene stvari v življenju kasneje spreminjajo… jupp ;).
