Sigmund Freud se je rodil v Freiburgu na Češkem, 6. maja 1856. Pri treh letih starosti se je njegova družina preselila v Leipzig, ker so bil na begu pred proti židovskimi nemiri. Kmalu zatem so se ustalili na Dunaju, kjer je Freud obiskoval univerzo in preživel večino svojega življenja.

Čeprav si je Freud že od mladih nog prizadeval postati pravnik, se je odločil za študij medicine, tik preden se je vpisal na univerzo na Dunaju leta 1873. Tej odločitvi naproti ga je gnala močna želja, da bi proučeval naravno znanost, in rešil nekatere izmed najbolj perečih problemov, s katerimi so se soočali tedanji znanstveniki. V tretjem letniku študija na univerzi je Freud začel s proučevanjem osrednjega živčnega sistema v fiziološkem laboratoriju, pod nadzorom nemškega zdravnika Ernsta Wilhelma von Brückeja.

Freuda so nevrološke raziskave tako prevzele, da je zanemaril obvezni del študija ter zaradi tega ostal na medicinski fakulteti tri leta dlje kot je bilo običajno, da bi postal zdravnik. Po letu 1881, ko je zaključil enoletni vojaški rok, je postal zdravnik. Glede na to, da ni želel prekiniti z raziskovalnim delom, je ostal na univerzi kot demonstrator v fiziološkem laboratoriju. Šele leta 1883 je po Brückejevem prigovarjanju opustil teoretične raziskave in se posvetil praksi.

Freud je tri leta preživel v splošni bolnišnici na Dunaju, in se vedno bolj posvečal psihiatriji, dermatologiji in boleznim živčevja. Ko je leta 1885 bil imenovan za predavatelja nevropatologije na univerzi na Dunaju, je prekinil z delom v bolnišnici. Kasneje istega leta mu je vlada podelila štipendijo za obdobje 19 tednov v Parizu, kot študentu francoskega nevrologa Jeana Charcota. Charcot, ki je bil direktor klinike v bolnici za duševne bolnike, Salpetriere, je tedaj zdravil živčne bolezni z uporabo hipnotične sugestije. Freudovo zanimanje za psihopatologijo se je po študiju pri Charcotu, s poudarkom na študiju histerije, močno povečalo.

Leta 1886 je Freud na Dunaju ustanovil svojo specialistično ambulanto za živčne bolezni. Dunajski zdravniški konzilij je temu močno nasprotoval v glavnem zaradi njegove močne podpore Charcotevih netradicionalnih pogledov na histerijo in hipnoterapijo. Zaradi zamere, ki si jo je naprtil, je prišlo do zamude vsakršnega sprejemanja njegovih sprotnih ugotovitev o vzrokih nevroz.

ZAČETEK PSIHOANALIZE

Freudovo prvo objavljeno delo On Aphasia (O onemelosti), je bilo objavljeno leta 1891. Šlo je za študijo o nevrološki motnji, pri kateri je zmožnost izgovorjave besed ali imenovanja vsakdanjih predmetov izgubljena zaradi organske bolezni možganov. Njegovo zadnje delo o nevrologiji, članek “Infantile Cerebral Paralysis” (Otroška cerebralna paraliza), je nastalo leta 1897 za enciklopedijo, in sicer s pomočjo urednika, saj je v tistem času Freud že bil bolj osredotočen na psihološko, kot na fiziološko razlago vzrokov za duševne motnje. Njegovo naslednje pisanje je bilo temu posvečeno v celoti in ga je leta 1896 imenoval psihoanaliza.

Freudovo novo usmeritev je najavljalo njegovo skupno delo o histeriji z dunajskim zdravnikom Josefom Breuerjem. Delo je bilo predstavljeno leta 1893 v predhodni študiji ter dve leti kasneje v obširnejši obliki pod naslovom Študije o histeriji. V tem delu so bili simptomi histerije pripisani pojavljanju nesproščene čustvene energije v zvezi s pozabljenimi psihološkimi travmami. Zdravljenje je potekalo tako, da so bolnika vodili v hipnotično stanje, kjer se je moral spomniti preteklih travmatičnih izkušenj, in jih podoživeti, ter je na ta način s katarzo sprostil čustva, ki so povzročala simptome. Objava tega dela je pomenila začetek psihoanalitične teorije, ki je bila osnovana na podlagi kliničnih opazovanj.

V obdobju med leti 1895 in 1900 je Freud razvil mnogo konceptov, ki so jih kasneje uporabljali v psihoanalitični praksi in doktrini. Kmalu po objavi študij o histeriji, je opustil uporabo hipnoze za doživetje katarze, ter nadomestil raziskovanje spontanega toka zavesti bolnika, imenovanega prosto asociiranje, da bi odkril nezavedne duševne procese v koreninah nevrotične motnje.

V svojih kliničnih opazovanjih je Freud našel dokaz o duševnih mehanizmih zatiskanja in odpora. Zatiskanje je opisal kot orodje, ki deluje nezavedno zato, da bi boleči in grozeči dogodki spominu postali nedosegljivi. Odpor je definiran kot nezavedna obramba proti zavedanju potlačenih doživetij, da bi se tako izognili posledični nevrozi. Delovanje nezavednih procesov je ugotavljal tako, da je pri bolniku uporabljal prosto asociiranje pri razlagi sanj in težavah govora. Analiza sanj ga je vodila do odkritja otroške seksualnosti in t.i. Ojdipovega kompleksa, ki predstavlja erotično navezanost otroka do starša nasprotnega spola, skupaj s sovražnimi občutji do drugega starša. V teh letih je tudi razvil teorijo o prenosnosti, procesu, po katerem se čustveni odnosi, ki jih človek v otroštvu razvije do starševskih figur, kasneje v življenju prenesejo na druge.

Konec tega obdobja označuje Freudovo najpomembnejše delo Interpretacija sanj (1900). Tukaj je Freud analiziral mnogo svojih sanj, ki jih je zabeležil v obdobju 3-letnega samoanaliziranja, s katerim je pričel leta 1897. To delo govori o vseh temeljnih konceptih, ki služijo kot podlaga psihoanalitične tehnike in doktrine.

Leta 1902 je bil Freud imenovan na mesto profesorja na univerzi na Dunaju, ne zaradi priznanja njegovih raziskovalnih dosežkov, temveč zaradi nekega zelo vplivnega pacienta. Zdravniški svet je še vedno preziral njegovo delo, a so njegove naslednje objave Psihopatologija vsakdanjega življenja (1904) in Trije prispevki k teoriji spolnosti (1905) nasprotja le še povečale. Zaradi vsega tega je Freud deloval pravzaprav popolnoma sam v okolju, ki ga je sam imenoval “čudovita izolacija”.

Do leta 1906 se je okoli Freuda zbralo malo število študentov in somišljenikov, med katere so sodili tudi avstrijska psihiatra William Stekel in Alfred Adler, avstrijski psiholog Otto Rank, ameriški psihiater Abraham Brill, ter švicarska psihiatra Eugen Bleuler in Carl Jung. Med ostale pomembne člane, ki so se krogu pridružili leta 1908, sodita še madžarski psihiater Sandor Ferenczi in britanski psihiater Ernest Jones.

Po začetku prve svetovne vojne je Freud posvečal malo časa kliničnemu opazovanju, in se osredotočil na navezovanje svojih teorij v interpretacijah religije, mitologije, umetnosti, in literature. Leta 1923 ga je prizadel rak čeljusti, tako da je moral skozi trajno boleče zdravljenje in mnoge operacije. Ne glede na svoje fizično trpljenje je pisal še nadaljnih 16 let, predvsem o kulturoloških in filozofskih problemih. Ko so Nemci leta 1938 okupirali Avstrijo, je Freud, po rodu žid, na prigovarjanje prijateljev, pobegnil v Anglijo. Umrl je v Londonu 23. septembra 1939.

Freud je ustvaril popolnoma nov pristop k razumevanuju človeške osebnosti s tem, ko je dokazal obstoj in moč nezavednega. Ustanovil je novo vejo medicine in formuliral osnovne terapevtske mehanizme, ki se v spremenjeni obliki danes uporabljajo pri zdravljenju nevroz in psihoz. Čeprav v času svojega življenja ni bil priznan, danes Freud velja za enega najbolj ustvarjalnih umov današnjega časa.

TEORIJA

Freud je razvil model človekove duševnosti, po katerem je ta podobna ledeni gori, katere pretežni del je skrit pod površjem. Del duševnosti, ki se ga zavedamo imenujemo zavest. Zavest je le podaljšek nezavednega, da se ohrani in doseže stopnjo zadovoljstva, ki je realno možna. Spomini in misli, ki jih začasno pozabimo, vendar jih po potrebi lahko prikličemo v zavest imenujemo predzavestna duševnost. Globlje zakopan del duševnosti, ki nikoli ne prodre v zavest predstavlja nezavedno duševnost. Ta del človekove duševnosti predstavlja travme in konflikte iz najzgodnejšega obdobja porameznikovega življenja. Čeprav se nezavednega ne zavedamo, po Freudu vseeno lahko vpliva na naše vedenje in na naša čustva ter pogosto povzroča hude motnje.

Da bi razložil dinamiko psihološkega razvoja, je Freud identificiral tri komponente osebnosti: id (ono), ego (jaz) in superego (nadjaz). Id je najprimitivnejša komponenta osebnosti, ki je prisotna že ob rojstvu in predstavlja izvor nezavednih impulzov, ki težijo k zadovoljitvi. Sestoji se iz bioloških potreb in gonov, vključno s seksualnimi in agresivnimi težnjami. Libidinalna energija, ki izvira iz ida, prevzame obliko potrebe, ki zahteva zadovoljitev. Sprostitev libida pomeni užitek, njegova blokada pa bolečino. Id torej deluje v skladu s principom ugodja, pri čemer zahteva takojšnji užitek brez upoštevanja ovir iz okolja.
Ko otrok preraste obdobje malčka, spozna, da tako ravnanje ni družbeno sprejemljivo, in tako začne nastajati bolj realističen nasledek ida. Ta deluje po načelu realnosti – tako, da skuša ugoditi zahtevam ida, vendar na način, ki je usklajen z realnostjo in ki osebi kasneje ne povzroča več težav. Ta del osebnosti imenujemo ego in se kmalu povsem odcepi od ida. Id in ego nista nasprotna, ampak delujeta skupaj, da bi dosegla isti cilj, to je zadovoljitev potreb.
Šele po tretjem letu starosti se začne razvijati tretja instanca osebnosti – superego, moralni arbiter osebnosti, ki se razvije iz ega in katerega funkcija je, da teži k perfekciji namesto k užitku ali realnosti. Oblikuje se kot posledica identifikacije s starši v faličnem stadiju razvoja. Razvija se tudi po tem obdobju, ko se otroci identificirajo z drugimi ljudmi, ki so jim v življenju pomembni, npr. z učitelji, starimi starši, vzorniki… Vsebuje moralne ukaze, ki nas vodijo skozi življenje. Superego sestavljata vest, ki predstavlja prepovedi (česa ne smemo) in idealni ego, ki predstavlja moralne vrednote (kaj moramo). Njegova vloga je v kaznovanju in nagrajevanju: pri neupoštevanju vrednot, ki so s superegom sprejete kot lastn, nas vest kaznuje z občutki krivde, sramu in strahu; pri upoštevanju moralnih vrednot pa imamo občutek samospoštovanja in ponosa.

DVE TEORIJI NAGONOV, MOTIVACIJE

1.teorija: Libido
Pogoj za duševno delovanje je energija spolnega nagona, libido. Naši nagoni nas silijo, da vlagamo libido v različne objekte – motivacijske cilje, z namenom zadovoljiti te nagone.
2.teorija: Eros in Tanatos
Freud je kasneje popravil svojo teorijo libida in jo razširil v teorijo Erosa in Tanatosa. Eros predtavlja nagon ohranjevanja (združuje libido in ohranitvene nagone). Tanatos pa predstavlja nagon uničevanja,razdiranja, smrti, agresivnost (do drugih ali do sebe). Med njima je večna dinamika.

PSIHOSEKSUALNI RAZVOJ OSEBNOSTI

1. Oralna faza (0-1. leta)
Vlaganje libida v oralne telesne funkcije (hranjenje, sesanje, grizenje). Motivacijski cilj so materine prsi.
Duševne lastnosti: navezovanje in odvisnost v odnosu do staršev (soodvisnost, simbioza), pomembni proces za razvoj. Če mati otroka odstavi od prsi ali prezgodaj ali prepozno, lahko otroku ostane fiksacija na usta kot vir užitka. Če se to zgodi, odraste v osebo, ki stalno nekaj daje v usta (svinčnik,…).
2. Analna faza (2.-3. leta)
Vlaganje libida na analno področje, področje izločanja. Mitivacijski cilj je zadnjična odprtina.
Duševne lastnosti: razvoj zavestne volje in nadzora, zavestno kjubovanje in svojevoljnost, nauči se odlaganja. Upošteva zahteve okolja, zmožnosti jaza in nadjaza.
3. Falična faza (4.-5. leta)
Vlaganje libida v lastne genitalne telesne funkcije, področje spolnih organov. Motivacijski cilj sta falus in klitoris.
Duševne lastnosti: pojav in razreševanje Ojdipovega in Elekrinega kompleksa. Dokončno se formira superego. To je faza v kateri otrok razvije svojo spolno identiteto.
4. Faza latence (5.-12. leta oz. do pobertete)
Prehodno obdobje razreševanja ojdipovega in elekrinega kompleksa. Libido je v mirovanju. Otrok doživlja ugodje ob učenju in v poslušanju.
5. Genitalna faza (12. leta dalje)
Vlaganje libida v genitalne telesne funkcije partnerja nasprotnega spola. Prva genitalna seksualnost. Osebnostni razvoj se kvantitativno zakjuči, sprejme se spolna vloga.

Motnje v psihoseksualnem razvoju- Vstrajanje pri rivalitetnih občutjih in bojaznih
- Pomankanje ali celo napačna spolna identiteta
- Nezmožnost prevzemanja ustrezne spolne vloge, homoseksualnost

Ovira pri zadovoljevanju libida → izvor psihičnih konfliktov (travmatski dogodki, napačna vzgoja, strog nadjaz, zunanji pritiski).
Blokada psihične energije: nezadovoljitev potreb poveča notranjo napetost. Uporaba obrambnih mehanizmov za odstranjevanje napetosti privede do neuspešnega razvoja: nevrotični simptomi, nervoza (depresivna, histerična…). razvojna fiksacija in regresija.

Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci!

Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake.

Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.

Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.