Knjiga Sebični gen opisuje gen, kot osnovno enoto evolucije, in sicer kot katerikoli del kromosomske snovi, ki se ohrani skozi dovolj rodov, da lahko pomeni enoto naravnega izbora. Dawkins v svoji knjigi opisuje tri ključne ideje, ki se nanašajo na cilj delovanja gena, na način doseganja tega cilja in na možnost interpretacije različnih pojavov, s pomočjo teorije o sebičnem genu. Vsa živa bitja poimenuje kot vozila, ki prenašajo gene iz roda v rod. Ker naši geni segajo milijone let nazaj in so morali preživeti v zelo tekmovalnem okolju, je torej najpomembnejša lastnost gena njegova sebičnost. Teorija sebičnega gena je podkrepljena z veliko primeri živih bitij v naravi, s katerimi pojasnjuje evolucijsko stabilno strategijo. V knjigi je opisana tudi ideja, da se z razvojem človeka in kulture, zraven DNK, pojavi novi podvoljevalnik, in sicer so to memi. Memi se širijo po memskem skladu tako, da iz enih v naslednje možgane potujejo z načinom oponašanja.
V knjigi mi je bila najbolj všeč ideja o memih. Ko osebi v možgane vsadimo ploden mem, osebo dobesedno okužimo z zajedavcem in spremenimo orodje za širjenje mema, prav kot virus okuži genetske mehanizme gostiteljske celice. Mem za naprimer vero v posmrtno življenje se dejansko fizično pojavlja v živčnih sistemih milijonov ljudi po vsem svetu. Zanimiva mi je prispodoba glede vere, saj se dejansko širi preko idej po celem svetu že dolga stoletja. Dawkinsonova ideja je, da so tudi memi sebični podvojevalci, ki se razširjajo zato, da se podvajajo, množijo in preživijo le, da za razliko od genov, ki se prenašajo po genskem skladu, se le-ti prenašajo v okolju. Torej, ko nam na fakulteti profesorji predavajo razne teorije, ki so nam všeč, jih v pogovorih z drugimi širimo v obliki memov, ki se bodo v času obdržali.
Teorija sebičnega gena je sicer zelo izdelana in koherentna teorija, vendar pa ima nekaj netočnosti. Homoseksualnost je v popolnem nasprotju s sebičnim genom, ker ne privede do reprodukcije, preživetje brez reprodukcije pa nima s tega vidika nobenega smisla. V psihologiji psihoanaliza zagovarja, da se homoseksualnost pojavlja kot posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa. Nekatere biološke teorije pa zagovarjajo to, da bi obstajal gen za homoseksualnost. V obeh primerih ali je vzrok dednost ali okolje, še vedno ne pride do prenosa genov na potomce. Geni se bodo potemtakem prenašali le preko drugih sorodnikov, pri homoseksualcu se bo prenos genov ustavil. Drugi pojav je celibat. Tudi pri njem nimamo reprodukcije, zato je z vidika sebičnega gena nesmiseln pojav. Celibat je pa odločitev posameznika, da se bo osamil in posledično ne bo imel potomcev. Torej je posledica okolja, ne pa same genetike.
V knjigi me je najbolj pritegnila zamisel o ponavljalni zapornikovi dilemi. Zapornikovo dilemo namreč poznam in vem, da je vedno najbolje med kartama »sodeluj« in »ne sodeluj« izbrati karto »ne sodeluj«, nisem pa vedela, da obstaja ponavljalna zapornikova dilema. Pri ponavljalni zapornikovi dilemi gre za vedno znova ponavljalne dileme, vendar obstaja več strategij. Izkazalo se je, da zmagovalna strategija imenovana milo za drago, in sicer v prvi potezi izbere karto »sodeluj«, potem pa preprosto vsakokrat ponovi karto, ki jo je v prejšnji potezi igral nasprotnik. Axelrod je organiziral turnir, kjer so strokovnjaki vnaprej sestavili svoje strategije. Razdelil jih je na dobre in slabe, kjer so dobre bile tiste, ki v prvi potezi vedno zberejo karto »sodeluj«. Ugotovil je, da so dobre strategije zasedle prva mesta na turnirju in posledično ugotovil, da pri ponavljalni zapornikovi dilemi dobrota ni nikakor sirota. Torej pri osnovni zapornikovi dilemi se splača zmeraj ne sodelovati, medtem ko pri ponavljalni zapornikovi dilemi vedno obstaja upanje in zato se nam splača sodelovati.
Knjiga je zelo poučna in prikazuje veliko novih aspektov glede evolucije in življenja. Čeprav sprejmemo dejstvo, da so geni sebični, po Dawkinsonu ne moremo na osnovi tega dejstva zagovarjati tudi sebičnih odnosov med ljudmi. Torej moremo poskusiti se učiti altruizma in nesebičnosti, kajti rodili smo se sebični. Knjiga je tudi zanimiva za razmislek o moralnih in političnih vprašanjih, saj je eno od prevladujočih sporočil Sebičnega gena prav to, da naših vrednot ne smemo izpeljevati iz darvinizma, saj so naši možgani dovolj razviti, da se lahko upremo našim sebičnim genom. Dawkins je s Sebičnim genov uvedel nov vidik evolucionizma. Z evolucijsko psihologijo lahko pojasnimo vse osebne človeške in družbene pojave, ki temeljijo na interakciji med ljudmi. Človek z dano gensko in memsko strukturo se v različnih situacijah različno odziva. Moderna družba otroke vzgaja in privaja na dano okolje s čimer se zagotovi določena “normalna” interakcija med ljudmi, ki sobivajo v določenem kulturnem okolju. Potrebno pa je vedeti, da se s preurejanjem memskega zapisa ne da vplivati na sam genski zapis. Geni bodo s svojo tisočletja dolgo zgodovino narekovali svoje sporočilo, ne glede na to kaj veleva zunanji vpliv. Slednji lahko le spodbuja ali zavira določene genske težnje. To lahko povzroča v družbi številne probleme, kot so kompleksi, frustracije, čustveni izbruhi, medsebojni spori, nasilje.
Ključno sporočilo knjige je, da so geni, ki jih prenašamo iz roda v rod, temelj v človekovem boju za obstanek, ki določa tako telo kot tudi okolje, v katerem živimo. Genetsko gledano smo sebični, vendar pa smo se skozi evolucijo tako razvili, da se lahko naučimo nesebičnosti.
Literatura
Dawkins, R. (2008). Sebični gen. Mladinska knjiga. Ljubljana.
Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci!
Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake.
Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.
Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
