Čustvena inteligentnost (Lulik, 2009)

Kako ravnam, ko mi je neprijetno

Vsakega od nas motijo različne stvari, ker je vsak od nas edinstven. Imamo različne sposobnosti, pomanjkljivosti  in napake, različne stvari imamo radi ali jih ne maramo, različno jih zaznavamo in doživljamo.

Na seznamu stvari, ki me motijo sem morala označiti katere vse stvari me motijo. Označila sem, da me moti, da me drugi opravljajo za hrbtom, da nisem dovolj pametna, da se doma ne morem z nikomer pogovarjati, da doma nimam prostora, kjer bi se lahko učila, da ne berem dobro ter da sem več čas lačna.

Kako bi spremenila stvari, ki me motijo?

To, da me drugi opravljajo za hrbtom sem v bistvu že navajena, ker pač ljudje bodo zmeraj govori zgodbice o drugih in vsak bo zmeraj nekaj dodal v zgodbi in potem pridejo ven stvari za katere sploh ne veš, da se gredo zares o tebi. Da nisem dovolj pametna, pa menim, da je življenje eno samo veliko učenje, zato ne morem reči, da vse stvari znam. To, da se doma ne morem z nikomer pogovarjat pa sem označila, ker se v resnici doma res ne pogovarjam o svojih težavah. Moji starši so mi zmeraj pravili, da če imam kakšen problem naj povem. In ko sem ta problem kdaj povedala, ali so ga obravnavali kot da ni problem, ali po so rekli, da sem nesposobna in to je bilo to. Zato nisem več nikoli omenjala svojih težav oz. problemov. Skušala sem jih vedno sama rešiti oz. sem se posvetovala s prijateljicami, ki so mi zmeraj pomagale. Na splošno skušam bit v življenju čim bolj samostojna brez pomoči svojih staršev, saj če ne jih moram vedno poslušat kako se oni trudijo za mene in ne vem kaj vse… Zato raje naredim vse sama in odgovarjam samo sama sebi za posledice. To, da nimam prostora kjer se lahko mirno učim, mi dela v Mariboru veliko težav, saj imam sestro, ki je neprestano v stanovanju. In to me zelo moti, saj nimam svojega mira. Ampak tudi ta problem sem rešila in sicer tako, da se hodim učit v knjižnico. To, da ne berem dobro pa vem od zmeraj. Veliko berem že od malega, sam problem je v tem, da zelo počasi berem, kar mi je večkrat zelo moteče. Ta problem še vedno nisem rešila. Sem pa se odločila, da bom nekega dne šla na tečaj hitrega branja. In tako se bom naučila hitro brati. In še zadnja stvar, ki me moti je to, da sem ves čas lačna. V to sem se tudi vdala dolgo časa nazaj. Kot jaz temu rečem, lahko konstantno jedla brez se ustavit. Sem vreča brez dna. Ampak dobro, je zabavno tudi tako.

Koliko mladostnikov motijo iste stvari kot vas?

Osebno mislim, da mladostnike najbolj moti to, da jih drugi opravljajo za hrbtom. Mladostništvo je splošno znano obdobje, ko so fantje in dekleta močno odvisni od družbe. Vsi bi vsem ugajali, vsi bi, da bi jih imeli vsi radi. In zato se trudijo biti nekaj kar niso. Seveda potem čez čas ugotovijo, da so takšni kot so najboljši, ker so pač unikatni ne pa neke »polomljene« imitacije drugih.

Kakšna so vaša čustva v zvezi s stvarmi, ki vas motijo?

Načeloma za vse stvari, ki me motijo, sem jezna. Tako kot sem jezna na svoje starše, ki ne upoštevajo mojega mnenja, tako sem tudi jezna na svojo sestro, da mi ne da mira, ko se imam za učit… Posledično pa potem postanem žalostna, ker me vse te stvari zmeraj ponovno razočarajo. In potem sem jezna na cel svet, zakaj morejo bit določene stvari tako in ne drugače. Ali potem se nekako sprijaznim in grem dalje.

Kako ponavadi rešite težavo?

Težave rešim tako, da se sprijaznim in si rečem, da ne more it vse vedno tako kot hočem jaz. Enako s svojimi starši vedno znova upam, da bodo določene stvari razumeli… pa jih ne. In si vsakič znova rečem, pa kako sem lahko pomislila, da bo tokrat drugače. In tako je vedno, kot en začaran krog.

Kako lahko obvladate stres, ki ga povzročijo neprijetnosti?

V bistvu ga ne obvladam. Velikokrat pričnem kričat, metat stvari v zrak in veliko krat tudi jokam. In šele potem, ko se pomirim najdem rešitev problema. In s tem gre tudi stres stran. Osebno menim, da treba svojo jezo spraviti ven iz sebe tako, da se zderem in pol globoko vdihnem in tedaj grem lahko naprej. In pomaga, saj se počutiš pet kilogramov lažji. Zato vedno pravim, da stvari, ki nas mučijo ne smemo držat v sebi, ker tako se samo dušimo. Zato jih spravimo ven in naprej mirno živimo.

Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci! 

Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake. 

Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.

Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.