Dependency, Self-Criticism, and Perception of Socialization Experiences
Blatt (1974; po Rosenfarb, I.S., Becker, J., Khan, A., Mintz, J., 1994) je predlagal dve dimenzij depresivne izkušnje, in sicer analitično oziroma odvisnostno depresijo, ki je karakterizirana s čustvi nemoči in šibkosti, ter introjetkivno ozirma samokritično depresijo, ki je pa karakterizirana s čustvi ničvrednosti in krivde. Blatt in Shichman (1983) sta kasneje predlagala, da sta odvisnost od odnosov in samokritičnost odraz dveh primarnih konfiguracij psihopatologije, in sicer analitični razvoj in introjektivni razvoj. Zdrav analitični razvoj vodi k vzpostavitvi zdrave, in zadovoljivim interpersonalnim odnosom; zdrav introjektivni razvoj pa k stabilni, realistični ter pozitivni identiteti. Psihopatologija nastopi, ko je ena od razvojnih komponent bolj poudarjena in posameznikovo vedenje prikazuje nezadovoljene analitske ali introjektivne potrebe.
Blatt and Homann (1992) sta še posebej poudarila, da je težnja po odvisnosti ali samokritičnosti povezana z različnimi zgodnje otroškimi izkušnjami. Poudarila sta, da so se posamezniki, ki so odvisni od odnosov, pogosto v otroštvu počutili osamljene, neljubljene, ne sprejete s strani staršev ter da so občutili odnos staršev, kot hladen. Samokritični posamezniki v nasprotju pa so imeli zadovoljene osnovne potrebe po bljižini s strani staršev, vendar so jim le-te prepričevale, da bi postali avtonomni in prepričani vase. Starše so občutili kot vsiljive in bili so velikokrat kaznovani in nadzorovani.
Raziskava, katero sem preučevala, je poskušala potrditi ali je odvisnost od odnosov in samokritičnost povezana z percepcijo socializacijskih izkušenj v otroštvu. V vzorcu so obravnavali pacientke z bipolarno motnjo, pacientke z depresijo (katere niso bile nikoli hospitalizirane), pacientke z depresijo (ki so bile predhodno hospitalizirane) ter ženske, katere niso nikoli imele simptomov depresije ali bipolarne motnje.
Raziskava je pokazala, da je pri vzorcu depresivnih, bipolarnih ter pri kontrolni skupini žensk odvisnost od odnosov povezana z percepcijo relativno distantnega odnosa s starši in malenkostno povezana z percepcij pretirane kontrole in pozornosti strani staršev v otroštvu. Samokritičnost pa je povezana s percepcijo prekinitve kvalitete afektivne vezi med očetom in otrokom, ter je malenkostno povezana s percepcijo povečane očetovske moči in kontrole med otroštvom. Raziskava je pokazala, da so ženske, ki so odvisne od odnosov, zaznavale odnos z očetom kot relativno distantnega med razvojem. Zanimivo pa je, da ni bilo nobene povezave med odvisnostjo od odnosov ter samo-poročanjem problematike v odnosu z očetom. To so v raziskavi pripisali metodi dela, saj je bila uporabljena tako tehnika neverbalnega kot verbalnega samo-poročanja. Merjenje neverbalne komunikacije je v odnosu z očetom pokazalo pozitivno povezanost z odvisnostjo od odnosov, medtem ko verbalno pa ne. McCranie in Bass (1984) sta to razložila, da po vsej verjetnosti ženske, ki so odvisne od odnosov, veliko krat zanikajo oziroma potlačijo probleme s starševskimi figurami zaradi strahu pred tem, da bi posledično uničile odnos. V prihodnje so raziskovalci priporočali neverbalno poročanje, kot sredstvo za merjenje odnosa s starši.
Raziskava je tudi pokazala, da je samokritičnost povezana z vsiljivo oziroma pretirano kontrolo nad otroci s strani staršev. To so pripisali temu, da je percepcija očeta, kot močnega v družini pri sprejemanju odločitev ter pri uveljavljanju zahtev in kontrole povezana z razvojem samokritičnega odnosa do sebe. Rezultati so pokazali, da tudi percepcija odsotnosti afektivnega odnosa z očetom je lahko indikator za razvoj samokritičnosti pri ženskah. Za razliko od žensk z odvisnostjo od odnosov, samokritične ženske niso zaznale odsotnega odnosa z očetom. Poročale pa so o pretiranem nadzorovanju s strani očeta. Raziskava je pokazala, da tudi odsotnost povezanosti s strani otroka do staršev v otroštvu, lahko vodi v samokritičnost.
Rezultati pa niso pokazali, kaj bi lahko bila glavna socializacijska izkušnja, katera bi povzročila razvoj odvisnosti od odnosov ter samokritičnosti v kombinaciji. Ženske, ki so imele težave z obemi, so bile hudo depresivne. Že prejšnje raziskave (Blatt et al., 1982; Klein et al., 1988) so potrdile, da so pacienti, ki so odvisni od odnosov in samokritični, bolj podvrženi izkušnjam depresije.
Rumination and Interpersonal Dependency: Explaining Women's Vulnerability to Depression
Raziskave kažejo, da so ženske dva-krat bolj podvržene depresiji kot moški (Kessler, McGonagle, Swartz, Blazer in Nelson, 1993; Nolen-Hoeksema, 1990, 1995; Weissman in Klerman, 1977; po McBride, C., Bagby, R.M., 2006).
Avtorji raziskujejo povezavo med depresijo in ruminacijo ter med depresijo in interpersonalno odvisnostjo. Čeprav je bilo izvedenih že veliko raziskav na to temo, avtorji predlagajo novo teorijo o tem, zakaj vse raziskave kažejo na večjo podvženost depresije pri ženskah. Teorije o razlikah med spoloma pri depresiji so se velikokrat osredotočile na individualne spremenljivke, brez iskanja povezav med le-temi.
Nolen-Hoeksema je predlagal, da bi se razlike med spoloma pri depresiji lahko ugotavljale predvsem, kako moški oziroma ženska reagira na depresivno počutje. Response Style Theory (RST) razlaga, da so ženske v reakciji na depresivno počutje bolj nagnjene k ruminaciji, medtem kot so moški bolj nagnjeni k odvračanju pozornosti oziroma distrakciji od takšnega počutja (Nolen-Hoeksema, Larson in Grayson, 1999). Ruminacija je prežvekovanje negativnih misli in bojazni, ki osredotočijo posameznikovo pozornost na notranje simptome depresivnega počutja, tako kot tudi na pomen in posledice takšnih simptomov. Ruminacija je kognitivni proces, kateri se razlikuje od negativnih avtomatičnih misli o sebi, svetu in prihodnosti, ki so značilne za depresijo. Osredotočanje na notranje počutje distresa je škodljivo in slabi uspešno reševanje problemov ter preprečuje posamezniku, da bi aktivno premagal stresorje iz okolja (Nolen-Hoeksema, 1991, 2001). Raziskave so pokazale, da ruminacija preprečuje uspešno reševanje problemov (Donaldson & Lam, 2004; Lyubomirsky & Nolen-Hoeksema, 1995; Lyubomirsky, Caldwell & Nolen-Hoeksema, 1998), podaljšuje depresivno počutje (Nolen-Hoeksema, Morrow & Fredrickson, 1993) ter je povezana z povečanjem resnosti depresije (Nolen-Hoeksema, Parker & Larson, 1994). Na drugi strani pa imamo odvračanje pozornosti ali distrakcijo, katera je pozitivno povezana z osebnostno dimenzijo ekstravertnosti, ki nakazuje na večjo kapaciteto soočanja s pozitivnimi čustvi (Bagby & Parker, 2001). Distrakcija izboljšuje počutje in sposobnost reševanja problemov pri pacientih z veliko depresijo (Donaldson & Lam, 2004).
Predhodne raziskave so ugotovile razliko med ruminacijo osredotočeno na simptom in ruminacijo osredotočeno na sebe (Bagby & Parker, 2001; Bagby, Rector, Bacchiochi & McBride, 2004). Ruminacija osredotočena na simptom se nanaša na ponavljajoče se misli in vedenja, ki so osredotočena na simptom depresije, medtem ko ruminacija osredotočena na sebe pa se nanaša na ponavljajoče se misli in vedenja, ki so osredotočena na posameznika v odnosu z depresijo. Bagby in Parker (2001) sta ugotovila, da se na sebe osredotočena ruminacija povezuje z bolj negativnimi osebnostnimi profili, kot pa ruminacija, ki je osredotočena na simptom. Bolj podrobno, vase osredotočena ruminacija je bolj močno povezana z osebnostno dimenzijo nevroticizma, kar nakazuje na izkušnje anksioznosti in samozavedanja.
Raziskave Nolen-Hoeksema so pokazale, da so ženske bolj podvžene osredotočanju na vzroke, torej pomen in posledice za njihovo negativno počutje, kot reakcija na depresivno stanje, medtem ko moški pa na depresivno počutje odgovarjajo z distrakcijskimi strategijami. Te razlike v ruminaciji so pokazale bistvene razlike v percepciji depresije med spoloma. Nolen-Hoeksema in Jackson (2001) sta ugotovila, da ženske uporabljajo bolj ruminacijo kot moški ne zato, ker bi bile bolj pod stresom ali bolj podvržene ozaveščanju svojega počutja kot moški, temveč zato, ker ženske verjamejo, da so negativne emocije nenadzorovane; počutijo se odgovorne za čustveni ton v zvezi.
Interpersonalno odvisnost so skozi preučevanja razdelili na dve temi, in sicer na sorodnost (odvisnost) ter individualizem. Sorodnost odraža investicijo v interpersonalne odnose, medtem ko individualizem se odraža v potrebi po aktivnosti, doseganju ciljev ter avtonomnosti. Feministična literatura kaže, da so ženske bolj motivirane vlagati v sorodnost (odvisnost); moški na drugi strani pa so bolj motivirani v individualizem. Lahko bi rekli, da so razlike med spoloma v povezavi z interpersonalno odvisnostjo vs. individualizmom, pogojene glede na socialne faktorje. Socializacija nas uči, da so deklice bolj usmerjene v medosebne odnose ter da so fantki bolj usmerjeni k neodvisnosti, osebnostni kontroli ter uspešnosti.
Nedavno so ugotovili, da obstajata dve obliki sorodnosti, in sicer slabo prilagodljiva (maladaptive dependency) in prilagodljiva (adaptive dependency). Rude in Burnham (1995) sta prva predlagala novo kategorizacijo odvisnosti od interpersonalnih odnosov in jo razdelila na zdravo in nezdravo. Ugotovila sta dva faktorja, ki sta bila različno povezana s spoloma in depresivnimi simptomi. Prvi faktor je povezanost (connectedness) – ustreza pojmu prilagodljive odvisnosti, ki meri vrednost in zaupanje zveze. Ta faktor je bil signifikativno povezan z spolom, ne pa z depresijo. Drugi faktor je neediness (potreba po pomoči) – ustreza pojmu slabo prilagodljive odvisnosti, ki meri strahove glede zveze in zavrnitve. Ta faktor je bil povezan signifikantno z depresijo, ne pa z spolom. Neediness je povezana z problematičnim individualnim ter interpersonalnim delovanjem (Whiffen et al., 2000) ter tudi z osebnostno dimenzijo nevroticizma. Connectedness je povezana z zaupanjem, ugodjem in bližino v zvezi (Whiffen et al., 2006) ter ni nikakor povezana z osebnostno dimenzijo nevroticizma. Neediness je prediktor za bolj psihopatološki osebnosti profil in tip navezanosti v odraslosti.
Sanathara et al. (2003) je ugotovila, da čeprav imajo ženske višji rezultat pri interpersonalni odvisnosti kot moški, je bila povezava med interpersonalno odvisnostjo in depresijo močnejša pri moških. Ugotovili so, da le pri ženskah v višjih rangih osebnostne odvisnosti lahko pride do depresije.
Slika 1
Model McBride in Bagby
Po vsej obdelani literaturi so avtorji ustvarili model (slika 1) ter zaključili, da je razlike med spoloma pri depresiji možno razložiti v kontekstu interakcije med stilom odgovora na ruminacijo ter interpersonalno odvisnostjo. Interpersonalna odvisnost je predispozicija za posameznika le, če posameznik uporablja ruminacijo na interpersonalnem področju. Interpesonal neediness je slabo prilagodljiva in povezana z depresijo, tako za ženske kot za moške. Razlike med spoloma so prisotne pri spremenljivki povezanost. Raziskave potrjujejo, da imajo ženske višje rezultate pri povezanosti (connectedness) kot moški. Splošno je povezanost zdrava in nepovezana z depresijo, saj ruminacijski procesi tukaj niso aktivirani. Čeprav bi bilo prav poudariti, da če imajo ženske višjo interpersonalno povezanost to lahko vpliva na ženske tako, da so bolj ranljive in manj odporne na interpesonalne stresorje. Raziskave so pokazale tudi, da so ženske bolj nagnjene k ruminaciji kot odgovor na interpersonalne stresorje (Mezulis et al., 2002). Moški po drugi strani so manj dovzetni za interpersonalne stresorje ter depresijo, delno zato ker manj vlagajo v interpersonalni odnos kot ženske (nižji rezultat pri povezanosti) ter delno zato, ker uporabljajo, kot strategijo premagovanja interpersonalnih stresorjev, distrakcijo.
Obe raziskavi sta preučevali povezavo med interpersonalno odvisnostjo in depresijo ter ugotavljali različne druge dejavnike, ki bi lahko vplivala na dinamiko odvisnosti. Prva raziskava je iz leta 1994, druga pa iz leta 2006. Zanimivo bi bilo izpostaviti, kako so se preučevanja spremenila v dvanajstih letih. Vse raziskave pred letom 2005 na temo Odvisnost od odnosov so bile narejene predvsem na ženski populaciji, saj so raziskovalci menili, da ni statistično pomembnih razlik med spoloma, ter da so ženske zaradi, tako fizioloških kot socialnih ter psiholoških bolj podvržene odvisnosti od odnosov ter dosti krat tudi depresiji. Avtorjem drugega članka je uspelo dokazati, da obstaja statistično pomembna razlika med spoloma, katero je vredno preučevati.
Viri:
Rosenfarb, I.S., Becker, J., Khan, A., Mintz, J. (1994). Dependency, Self- Criticism, and Perceptions of Socialization Experiences. Journal of Abnormal Psychology. Vol. 103, No. 4, 669-675.
McBride, C., Bagby, R.M. (2006). Rumination and Interpersonal Dependency: Explaining Women's Vulnerability to Depression. Canadian Psychology. Vol. 47, No. 3, 184-194.
Študent/ka psihologije in ostali obiskovalci!
Če boš to objavo uporabil/a, kot vir za svoje poročilo, to delaš na lastno odgovornost. Vsa objavljena poročila so na internetu zgolj zato, ker sem menila, da je malo škoda, da toliko truda in dela vidi le profesor, jaz in prijateljica, ki mi popravi pravopisne napake.
Vseeno pa prosim, da če ti je že prišlo prav pri pisanju svojega poročila, da odspodaj pustiš svoj komentar, kakšno se ti je zdelo poročilo oz. kritika oz. whatever ;) Ali preprosto: Hvala.
Lp.
PS. Statistika bloggerja je ena lepa stvar.
